Bogdan Lešnik

O govornem dejanju v psihoterapiji

Rad bi opozoril na funkcijo govora, ki v naših teorijah ni posebej obravnavana, čeprav je zastopana v njih. Ker jo šele vpeljujem, mi ne zamerite, če bo to, kar bom govoril, zvenelo nedodelano. Moj vir je Austin, ki ga uvrščajo v analitično filozofijo jezika, lingvistično področje pa je pragmatika, ki, kot pove beseda, proučuje jezik s stališča njegovih rab. Kakor boste videli, gre pravzaprav za polje etike, pa ne v smislu nauka o dobrem in slabem, temveč v smislu zavezujočih razmerij med ljudmi. Ne gre za preskriptivno etiko, temveč za raziskovanje, kako se ta razmerja vzpostavljajo in kaj jih drži skupaj.

Vsi poznamo krilatico (njena avtorica je Breuerjeva pacientka Anna O.), da je psihoterapija »zdravljenje z besedami« (dobesedno: z govorom, talking cure), kar z drugimi besedami pomeni, da gre za govorno prakso. Še več, gre za prakso, ki je mogoča samo z besedami, se pravi, v govoru in nikakor drugače. Brez govora ni psihoterapije. Psihoanaliza to postavi povsem eksplicitno, pa tudi druge psihoterapije se zanašajo na našo zmožnost, da kaj povemo, ne glede na morebitne druge uporabljene tehnike. Tako je beseda ali govor v naših predstavah nekakšno orodje za proizvodnjo pomena ali »sporočanje«, kakor radi rečemo. Vendar vemo, da lahko »govorimo« tudi pisno ali brez besed (neverbalno) in da stvari pomenijo, torej »govorijo«, tudi kadar nič ne rečejo. Misel o orodju je privlačna (navsezadnje govorimo o rabah), a očitno napačna. Besede resda niso neodvisne od naših zmožnosti rokovanja z njimi, še veliko bolj pa so odvisne od praks (diskurzov), v katerih so uporabljene. Imajo samostojno življenje, ki mu lahko sledimo skozi stoletja, in pri tem lahko močno spreminjajo pomen.

Za psihoanalizo ne govori govorec besed, temveč besede govorijo govorca. Ko analizand pripoveduje o svojem življenju, tega ne vzamemo kot sporočanje dejstev, temveč kot nizanje znakov, pomenov, o katerih ničesar ne ve, a se nanašajo prav nanj. Beseda je nekaj, kar je izrečeno, znak pa nekaj, kar ima učinek pomena. Gotovo se prekrivata, nista pa eno in isto. Beseda nima nujno učinka pomena (npr. tuja), lahko pa jih ima tudi več (npr. konotacije), tudi kakšnega nepričakovanega. Znak pa vzamemo kot znak zaradi tega, ker nam nekaj pomeni, in seveda ni nujno govorne vrste.

Ko se sprašujemo, kaj analizand »pravzaprav govori«, sprašujemo, kako se je oblikoval simptom. Vsaka pripoved spotoma proizvede mrežo znakov (pomenov), ki nam govorijo o tem. Odgovor dobimo z njihovo interpretacijo. Kar imenujemo »interpretacija«, je povezava znakov v smiselno strukturo, se pravi, njihovo strukturiranje ali podreditev strukturi. To povezavo lahko napravimo samo zato, ker znak že pripada strukturi, jo »pomeni« kot nekakšen presežek svojega pomena; natančneje rečeno, struktura je njegova temeljna referenca. Brez strukture znakov ni niti posameznega znaka, to vemo po Saussurju. Znak materializira strukturo; struktura razvije svoje učinke, kjer je znak »prepoznan«, in tako, da je »prepoznan« kot znak (tj., pomen). 

Če to zveni abstraktno, vzemimo (za zgled) kot znak simptom, kot strukturo pa konflikt in stvar nam bo takoj bolj domača: simptom materializira konflikt (konverzivni na telesu, drugi zvečine v dejanjih), ki si prek simptoma podredi vse življenje. Takoj pa tudi vidimo, da gre za inverzno operacijo (znak materializira strukturo, simptom pa je materializiran konflikt), kar utemeljuje Freudovo tezo, da je analitično delo demontaža psihopatološke produkcije. Toda kako interpretacija (ali katera koli psihoterapevtska intervencija) vpliva na psihopatološko produkcijo? Da vpliva, je opazno, o tem, kako je učinek dosežen, pa ne vemo veliko. Pogosto dobimo vtis, da se je nekaj posrečilo, kot da so se stvari spotoma same zložile v nekakšen red, ki ga ne bi dosegli, če bi delali na tem.

Pomen je v temelju metaforična funkcija. Ta nam omogoča misliti znak kot pomen, se pravi, kot nekaj drugega (ali tudi nekaj drugega), kakor je stvar, ki jo vzamemo kot znak. Kar Freud v okviru gonske teorije imenuje signal, pa sodi (malce paradoksno) v razred, s katerim se bomo ukvarjali tukaj: je opozorilo (v smislu »znaka za nevarnost« ali pa kot rdeča luč na semaforju, ki hkrati prepoveduje), ima torej bolj metonimično kakor metaforično zgradbo. Metonimija »se sklicuje«, »se nanaša« ali »napoti« (vsa ta dejanja pokriva pojem »referenca«): kakor se rdeča luč »sklicuje na« signalni sistem, ki ga predpostavlja in katerega del je, tako se tesnobni signal »sklicuje na« tesnobo, pred katero varuje in iz katere izvira. Metafora pa vključi relacijsko funkcijo, ki ji Freud reče zastopstvo: gon se materializira v svojih zastopnikih in samo zaradi teh zastopnikov ga poznamo. Splošneje rečeno, zgradba metafore nam omogoča misliti, zgradba metonimije pa anticipirati, torej ukrepati. [1]

Ko sem rekel: »Tega ne vzamemo kot sporočanje dejstev,« to ne pomeni, da dvomim o besedah ali njihovem pomenu (razen na enak način, kot bi tudi v vsakdanjih okoliščinah). Vsekakor pa je resnica nekaj, kar je mogoče samo v govoru. Zunaj govora lahko mislimo realnost, ne pa resnice; lahko mislimo prevaro, ne pa laži. Kar je res ali pa ne, je trditev. Oziroma, samo če vzamemo izrečeno kot trditev, ga lahko podvržemo kritiki po razsežnosti resnično – neresnično. Kadar ohlapno govorimo o »resničnem dogodku«, »lažnem oknu« itn., je zveza s trditvijo implicitna (da se je nekaj zgodilo, da je slika na steni okno itn.).

Vprašanje, kako kaj vzamemo, se ne prekriva s tem, kaj pomeni. Recimo, če kdo v terapiji reče: »Nihče mi ne more pomagati,« je pomen teh besed nedvoumen, vzamemo pa jih lahko tako ali drugače: kot izraz nezaupanja, kot obrambo, kot povzetek izkušnje, kot napoved izida terapije ali – najpogosteje – kot kombinacijo tega in onega. Kako bomo izrečeno vzeli, se ne nanaša na pomen besed, temveč na to, kar je bilo z njihovim izrekanjem napravljeno (govorec je izrazil nezaupanje, vzpostavil obrambo, opisal svojo izkušnjo, napovedal izid terapije). Tukaj je nedvomno navzoč tudi cilj, ki je pri simptomu nezaveden: »To govorim zato, da bi pri tebi nekaj dosegla,« in to spet izrazimo kot dejanje (se je pritožila, je potožila, je zagrozila itn.). Če vprašanje kontratransfera ne bi vzniknilo nikjer drugje, bi moralo pri vprašanju, kako vzamemo to, kar kdo v terapiji reče, in zakaj vzamemo tako (tu sta transfer in kontratransfer zares videti simetrična, saj se tudi transfer kaže v tem, kako analizand vzame naše intervencije, tj., naša dejanja).

Tako ob vprašanje, kaj izrečeno pomeni, zdaj postavljamo vprašanje, kaj je bilo z izrekanjem storjeno. Psihoterapija izhaja prav iz tega, da ima govor funkcijo, ki je ne moremo reducirati na »sredstvo komunikacije«: z njim subjekt napravi stvari, ki so dosti bolj diferencirane, kakor če rečemo na kratko, da »komunicira« (je pa lahko že to nespecifično dejanje pomemben dosežek npr. pri avtistični izolaciji). Kaj dejansko napravi, je odvisno od tega, kako izrečeno vzamemo: kot pritožbo, grožnjo, opozorilo, napoved itn. Tu je vozlišče razmerja, ki mu lahko rečemo »intersubjektivno«, saj se dogodek (kar je bilo napravljeno, kar se je s tem, da sem nekaj rekel, zgodilo) oblikuje tako rekoč v vmesnem prostoru med izvedbo dejanja in njegovim sprejemom. [2]

Povezava interpretacije s pomenom je očitna. Kaj drugega kot pomene lahko interpretiramo? Vendar je moral Freud svojo zgodnjo tezo, da najti pomen simptoma pripelje k njegovi odpravi – rešitev uganke, kaj pomeni simptom, je eo ipso razrešitev (odprava) simptoma –, pozneje močno omejiti. Obstajati mora torej nekakšen »vmesnik«, če uporabimo računalniški izraz, med interpretacijo (območjem pomena) in učinkom »stvarne« spremembe, ki je cilj psihoterapije. O tem, kako pride do spremembe, so naše teorije šibke. Opazimo pa lahko, da tako učinkuje »dejanje z besedami«: ko rečem kaj, eo ipso napravim nekaj. Mehanizem, ki ga je opisal Freud, ne deluje v območju pomena, temveč v območju govornega dejanja.

Ko v psihoterapiji govorimo o izrekanju ali govoru, govorimo o oblikovanju simptoma. V analitični perspektivi je simptom tisti, ki govori in se izreka. Simptom razumemo kot funkcionalno konstrukcijo, ki vodi igro in je v njej odločilna instanca (pogosto je dosežek že to, da neha biti odločilna instanca). Prav tako kot njegov pomen ali zgradba in mogoče še bolj je za nas pomembna njegova funkcija: to, kar stori ali doseže.

Pojem govornega dejanja prevzemam po Austinu, ki nam je priskrbel koncept »performativnega izreka« (izrek = izrečeno), na kratko: performativa, dejanja (ali dela), ki ga storim (izvedem, opravim) tako, da v ustreznih okoliščinah izrečem nekaj besed (npr. obljubim, poimenujem, ukažem, razsodim). Ni bil prvi, ki je opazil to značilnost govora, jo je pa prvi podrobno obdelal. Performativni izrek ne pomeni dejanja, temveč je dejanje. Če rečem: »Obljubim,« obljubim. Res mora biti za to izpolnjenih še nekaj pogojev, a ti niso tekstualne, temveč so kontekstualne vrste. Ustrezne morajo biti okoliščine izrekanja: moram biti v položaju, da lahko obljubim kaj takega, in nekdo mora to vzeti kot obljubo. Dejanje je storjeno in me zaveže; če potem ne izpolnim obljube, je to obžalovanja vredno, a ne spodbije dejstva, da sem obljubil (prav narobe, rekli bodo: »Saj si vendar obljubil!«). Če rečem: »Opozarjam vam,« bom pozneje upravičeno rekel, da sem opozoril, torej opravil dejanje, tudi če opozorilo ni bilo upoštevano. Enako, če kaj ukažem. Tako dejanje ne more biti resnično ali neresnično, lahko se le posreči ali ponesreči, reče Austin. Ukaz se posreči, kadar se prilega svojim okoliščinam, in ponesreči, kadar umanjka kakšna okoliščina, potrebna, da ga bomo vzeli kot ukaz (nisem prava oseba, da bi ukazal, drugi me ni dolžan ubogati ipd.); ali je potem izpolnjen ali ne, je drugo vprašanje. Lahko pa se ponesreči kot ukaz, a posreči v kakšnem drugem kontekstu, npr. kot dovtip, citat ali igra.

Takega dejanja si brez besed sploh ne moremo predstavljati, čeprav je lahko storjeno tudi »neverbalno«, tj., z drugimi znaki. Ne rečem, da obljubim, temveč pokimam. Šopek rož bomo navadno vzeli kot izraz naklonjenosti. Zagrozim lahko tako, da zaviham rokave ali potegnem orožje. Med znaki, po katerih presojamo dejanje in jih razlikujemo od samih besed, je tudi ton, s katerim so besede izrečene. 

Vsa ta dejanja izvedemo z govorom, a nimajo zveze s pomenom oz. je ta zveza obrobna. Kadar rečem kaj, mogoče kdaj tudi kaj povem, vedno pa kaj storim oz. delam: trdim, sprašujem, ugibam, povezujem, predelujem, »izražam mnenje«, govoričim, kolnem itn. Eksplicitni performativ, ki ima formulaično obliko (»Izjavljam,« »Obljubim,« »Čestitam,« »S tem potrjujem,« »Stranke vljudno naprošamo,« »Sklep,« »Sodba v imenu ljudstva,« »Pozdravljeni« itn.), je le vrh ledene gore.

Pomen besed tako razlikujemo od dejanja, ki je z njihovim izrekanjem storjeno. Če rečem »ja«, to pač pomeni ja, a s tem lahko napravim različne stvari: lahko pritrdim, obljubim, priznam, se poročim itn. Rdeča luč na semaforju (opozorilo, prepoved) je nekaj drugega kakor rdeča luč pred javno hišo (povabilo). Zato moramo razlikovati med pomenom izrečenega (tj., znakom) in njegovo težo (izrečeno ima težo obljube, opozorila, ukaza, trditve, sodbe, izjave, prepovedi, vabila itn.). [3] Obema funkcijama je skupna odvisnost od okoliščin ali konteksta, a dejanje (kakor tudi njegov izostanek, kjer bi bilo na mestu) vpliva na svojo situacijo, nekaj vnese vanjo, jo spremeni. V psihoterapiji dosežene spremembe se uresničijo prav v govornih dejanjih, tako v formalnih okoliščinah kakor v vsakdanjem življenju.

Pomemben vidik takega dejanja je njegova nujna konvencionalnost. Nobeno dejanje, ki ga normalno storim tako, da rečem nekaj besed (obljubim, ukažem, ugovarjam, zanikam, soglašam, trdim, poimenujem, zaprosim itn.), ne bo izvedeno (se ne more posrečiti), če ga drugi ne vzame tako, in tako ga lahko vzame samo, če si prevede ali interpretira to, kar sem rekel, kot konvencionalno govorno dejanje: da sem nekaj obljubil, poimenoval, zanikal itn. Da bi izrečeno vzeli kot dejanje, mora biti »očitno«, da gre zanj. Izhodišče je formula (»Obljubim, da«), vendar konvencije zajemajo tudi okoliščine, v katerih izrečeno velja za obljubo, zato bomo lahko dobro razumeli, ali gre za obljubo ali katero drugo dejanje, tudi če ni uporabljena formula. Konvencija seveda nima vedno jasnih meja, a za razumevanje tako pomena kakor teže besed je nujno, da obstaja in jo lahko uporabimo kot referenco. Konvencija, torej, ne kakšna intrinzična lastnost govora ali besed. Kakor je rekel Saussure: v jeziku je vse konvencija. In zato podredil jezikoslovje psihologiji.

Kolikor je psihoterapija govorna praksa, lahko trditev prenesemo: v psihoterapiji je vse konvencija. Od konvencij je odvisno, ali in kako bomo govorili o spremembi – in kaj bomo sploh govorili, ker konvencije določajo tudi vsebino našega govora, njegov dictum, kakor bi rekel Austin. Konvencija tu ni vrsta dogovora, temveč je zavezujoči element družbenih razmerij. 

Doslej smo obravnavali razred govornih dejanj, ki mu Austin reče ilokucija; za ta razred je značilno, da lahko izrek (tj., dejanje) prestavimo v obliko eksplicitnega performativa. Vsako vprašanje lahko prestavim v obliko: »Vprašujem, ali,« ali: »Vprašujem, zakaj,« itn., vsako trditev lahko prestavim v obliko: »Trdim, da,« v nasprotju z: »Mislim,« »Domnevam,« »Predpostavljam,« »Temu rečem …,« »Sklepam,« »Sklicujem se na«, »Protestiram« itn. Vendar to ni vodotesen preskus. Ne velja za molčanje; to dejanje lahko storim le tako, da ne rečem ničesar. A če bolje pogledamo, ima tudi to dejanje svojo eksplicitno obliko: pred sodiščem se lahko »zatečemo k molku«. Pač pa je nima dejanje zamolčanja, kar lahko storim le tako, da rečem nekaj drugega. Tudi prerekanje je nedvomno ilokucija, ne bom pa, če se hočem prerekati, rekel: »Prerekam se.« Namesto tega bom rekel nekaj drugega in bo dejanje razvidno iz situacije. V tem primeru ima poimenovanje dejanja že funkcijo interpretacije. Včasih moram biti ekspliciten, da bi bilo potem jasno, kaj sem napravil, drugič pa raje nisem. Da ne bo nesporazuma, lahko na vrh dopisa natisnem z velikimi črkami: »Obvestilo.« Eksplicitno izrekanje se zahteva v formalnih situacijah, v večini primerov pa bo to, katero dejanje izvajam, razvidno iz konteksta. Toda ta razvidnost lahko izhaja samo iz tega, da že imamo model, s katerim ga »tehtamo«; to je konvencija. [4]

Ob vprašanju, kako prepoznamo govorno dejanje, ni nič manj pomembno vprašanje, kako ga izvedemo. Prepovedo nam lahko kaj na različne načine in vsi se zvedejo na isto dejanje. Histerični (»histrionični«, rečejo danes) subjekt ne reče: »Hej, malo pozornosti, prosim,« temveč napravi nekaj, da jo dobi. Vsako konvencionalno dejanje je mogoče opraviti na različne implicitne, tudi pretanjene in ne vsakomur razvidne načine. Vendar nekomu dejanje mora biti razvidno, da bi obveljalo za storjeno. Ta naslovnik, ki ga vpeljemo, ko rečemo kaj, je Lacanov simbolni (»veliki«) drugi, strukturna instanca, za katero in pred katero je naše dejanje storjeno. Toda tu smo že pri povsem psihoanalitični temi; vrnimo se raje k predstavitvi govornih dejanj.

Obstaja namreč še drug razred dejanj, ki jih napravimo z besedami, in sicer tako, da je dejanje učinek tega, da rečemo nekaj besed. Ko rečemo kaj, lahko s tem koga užalimo, prestrašimo, utišamo, spodbudimo, pregovorimo itn., pač glede na rabo besed in okoliščine izrekanja. 

Že ilokucija meri na nekakšne učinke: obljuba, da bo izpolnjena, ukaz, da bo izvršen, priporočilo, da bo upoštevano, itn. Toda kakor razlikujemo dejanje od namena, s katerim je storjeno (lahko ga zgreši, je storjeno po pomoti itn., pa je vseeno storjeno), tako ga razlikujemo tudi od njegovih učinkov – tudi če ni vedno jasno, kje se konča naše dejanje (kaj vse moramo šteti, da smo z izrekanjem napravili; zgodovina lahko še kaj navrže) in se začnejo njegovi učinki. Za to presojo je pomembna točka pogleda. Vsekakor pa izpolnitve obljube ne štejemo k dejanju obljube; ko je obljuba »dana« (izrečena), le zaveže k izpolnitvi.

Perlokucija je prav tako kot ilokucija dejanje in »učinek« zgolj v tem smislu, da tega ni mogoče storiti »eksplicitno«, le bolj ali manj razločno in učinkovito. Razlika med njima je jezikovnemu čutu evidentna, vendar jo je težko na kratko definirati (Austinove angleške akrobacije niso v pomoč). Obe dejanji storim tako, da nekaj rečem, a medtem ko je ilokucija konvencionalno dejanje, ki je storjeno z izrekanjem določenih besed (prisežem lahko samo tako, da rečem: »Prisežem,« ali kaj z enako težo), je perlokucijsko dejanje storjeno tako rekoč med vrsticami, se pravi, ni konvencionalno na enak način, vendar ni brez razmerja s konvencijo in je prav tako odvisno od sprejema, od tega, kako je »vzeto«. Užalim tako, da rečem nekaj, kar je vzeto ali razumljeno kot žalitev. Čeprav nimamo formule: »Žalim vas,« poznamo tudi konvencionalne, nedvoumne žalitve (»Bedak!«). Ilokucija in perlokucija včasih nastopita v konvencionalnem paru; pričakovani perlokucijski učinek grožnje (ilokucije) je navadno ta, da naslovnika prestraši. Konvencija se tukaj kaže kot prostor, v katerem izrek dobi ime in težo dejanja, se pravi, kot sam družbeni prostor ali vsaj kot modalnost tistega, čemur rečemo »družbeno«. Vsako govorno dejanje, ilokucijsko ali perlokucijsko, na svoj način zaveže in zastavi vprašanje odgovornosti.

To ni zaveza, da govorimo po resnici, temveč situaciji primerno. Izražanje afekta, na primer, je ilokucija, ki ni nujno povezana z občutjem afekta. Reči: »Veseli me,« »Dobrodošli,« »Obžalujem,« celo: »Jezi me,« je praviloma le vljuden nagovor, ki se nanaša na priložnosti ustrezen konvencionalni afekt (Austin imenuje ta podrazred ilokucijskih dejanj »behabitivi«). Perlokucijo pa lahko – nisem še naletel na zgled, ki bi to ovrgel – kar izenačimo z »afektivnim učinkom« ali zmožnostjo besed, da vzburijo (ko rečem kaj, s tem koga užalim, prestrašim, naščuvam, razveselim, utišam, napeljem na, pripravim, da). Razpon afektov, ki jih povzročimo z besedami, je impresiven. Navsezadnje je vedno, kadar kdo kaj reče, to kakšna perlokucija, pričakovana ali nepričakovana. Lahko nas prevzame, razjezi, ogreje, prepriča, utrudi, dolgočasi, razburi, navduši, užalosti itn. Če nič drugega, nas pusti hladne in neprizadete, kar je vsekakor tudi afektivni učinek. 

Potemtakem moramo skleniti, da je vsako izrekanje besed (lokucija) vedno tudi kakšna ilokucija in vedno tudi kakšna perlokucija. Da se ne zrušimo pod težo te množice dejanj, je najbrž zaslužno to, da jih zvečine zanemarimo ali prezremo (odtegnemo zasedbo, bi rekel Freud). Vendar jih ves čas izvajamo in občutimo njihove posledice. Od njih so odvisna vsa naša razmerja.

Perspektiva dejanja, ki se posreči ali ponesreči (spodleti), opozarja na pomemben vidik simptoma, ki ga ni mogoče reducirati na pomen. Simptom poleg tega, da nekaj pomeni, tudi nekaj napravi. Ima tako rekoč svoje cilje (npr., da pritegne pozornost). Analiza govornih dejanj odpira teme, ki so nujne za vsako teorijo o psihoterapevtskih učinkih (konvencija, kontekst itn.). Kaj pa ta perspektiva prinaša v prakso? Poglejmo le značilno psihoterapevtsko ilokucijo, interpretacijo. Praviloma je ne izvedemo eksplicitno, ne rečemo, da interpretiramo, temveč kar interpretiramo, in to se ne posreči vedno – ni vedno vzeto kot interpretacija ali ne kot interpretacija, ki smo jo imeli v mislih (čisto drugo vprašanje je, ali je interpretacija pravilna). Freud je posvetil veliko pozornosti temu, kdaj in kako izrečemo interpretacijo (vprašanju ustreznih okoliščin), v spisu »Začetek zdravljenja« (1911) dosti več kakor njeni vsebini, a že v Interpretaciji sanj (1900) je opozarjal, kako pomembno jo je (v obravnavi) pravilno umestiti. Med njenimi perlokucijskimi učinki pa je najpomembnejši ta, da spodbudi nadaljevanje analize (»Uporaba interpretacije sanj v psihoanalizi«, 1911). 

Gotovo je treba vse to še opleti in dopolniti, zato moja predstavitev nalašč ni bila sistematična (sistematično nerazumevanje je slabše od približnega razumevanja). Pogledati sem hotel le, kje je mesto govornega dejanja v psihoterapiji, in to sem zgolj nakazal s pomočjo bolj ali manj vsakdanjih zgledov. Tema je torej vse prej kot izčrpana. Je šele zarisana.

 

Opombe
 

[1] Metonimijo in metaforo sicer primerjajo s temeljnima mehanizmoma primarnega procesa: Jakobson metonimijo s premestitvijo, Lacan poleg tega metaforo z zgostitvijo. Menim, da to ne izključuje gornje izpeljave na ravni sekundarnega procesa. 

[2] Govorno dejanje je izvršeno tedaj, ko ga kdo vzame kot (to) dejanje, torej za nazaj (nachträglich).

[3] S »težo izreka« (kjer je teža besed enakovredna teži dejanja) prevajam Austinov izraz force of an utterance. Pri prevajanju Austinovih predavanj sem uporabljal izraz »sila«, ki se mi zdaj zdi neprimeren. Prevod je popravljen že v mojem delu Subjekt v analizi (1997, ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana).

[4] Da imamo lahko tudi pomenjenje za ilokucijsko dejanje (ki ga »opravi« znak), je nemara znamenje, da moramo kot izvirno funkcijo znaka vzeti ne to, da nekaj pomeni, temveč to, da z njim nekaj napravimo. Znak se tukaj kaže kot skrepenel govor.

 

Uvodno branje


Austin, J. L. (1990), Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: ŠKUC & Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Saussure, F. de (1997), Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij.

—————————————————————————————————————————————

Besedilo je bilo predstavljeno na 13. Bregantovih dnevih, »Govor in jezik v psihoterapiji«, Olimje, 2012.