Bogdan Lešnik

Kako misliti analitično nevtralnost

Kakor analitična tehnika zahteva, da se subjekt v analizi vzdrži moralnih in estetskih sodb in pove, kar koli mu pride na misel, tako zahteva tudi od nas, da ne vsiljujemo svojih meril gradivu, ki ga prinaša subjekt. To je jedro analitične nevtralnosti. Analiza ni korektivna metoda, ki bi vodila h kakšnemu določenemu cilju, naj bo ta zastavljen še tako velikodušno, npr. kot »duševno zdravje«, ali ohlapno in megleno, npr. kot »priti v stik s seboj«. Cilj analize je raziskovanje sámo. Freudovo veliko odkritje pri histeriji je bilo, da so terapevtski učinki tako rekoč njegov stranski produkt.

Freud sam ni govoril o nevtralnosti (razen v zvezi s Švico in v sklopu »nevtralizacija gona smrti«). Njegovi izrazi so ravnodušnost (Gleichgültigkeit), indiferentnost (Indiferenz) in nepristranskost (Unparteilichkeit). Kot je v svojem odličnem prispevku omenil Vamık Volkan*, se je izraz v angleščini (od tod pa tudi v drugih jezikih) prijel zaradi Stracheyevega prevoda (zlasti) ravnodušnosti kot neutrality. A med temi bolj ali manj sinonimi so odtenki (različni v različnih jezikih) in tudi nasprotja.

Za dober zgled, kako je Freud mislil nepristranskost, je profil »nepristranske osebe« (Unparteiischer) v Vprašanju laične analize (1926). To je fiktivna oseba, ki ne pozna psihoanalize in ji jo Freud pojasnjuje. Je kritična, a dovzetna za argumente, ko sogovornik razgrajuje njene predpostavke in utemeljuje svojo novo znanost. Nepristranskost je intelektualna drža, ki pritiče znanstvenemu raziskovanju in nikakor ni samoumevna. Zanjo si je treba prizadevati. Bolj domače nam je, da priredimo gradivo svojim predpostavkam ali pa ga v strašljivem protirazsvetljenskem duhu kar zanikamo, če se ne sklada z njimi. V nebo vpijoča nedavna zgleda sta gibanji za ploščato Zemljo (to je mogoče šala) in (bolj resno) proti cepljenju.

Freud ima brez dvoma prav, da je subjektu bolj v korist nepristransko, metodično raziskovanje kakor naša identifikacija z njim. Identifikacija v najboljšem primeru doseže, da trpimo z njim, kar mu nič ne koristi (v najslabšem pa gl. spodaj). Toda kaj tu pomeni nepristranskost? Vsekakor ne ravnodušnosti, če sklepamo iz Freudove kazuistike in biografije. Bil je topel in nenasilen sogovornik, ki je tudi zunaj analize priskočil svojim pacientom na pomoč. Vidi pa se, da je bil moškim bolj naklonjen kot ženskam. Prav zato mu je spodrsnilo pri »Dori« (1905). Ni upošteval njene zgodbe, temveč je bil prepričan, da drži njegova (o njej). Ni bil naklonjen njenim izbiram in jo je silil v svoje. To je opazil šele, ko je opustila analizo. Za nas je pomembno, da je opazil, pa čeprav prepozno; v tem je lekcija.

Tudi v njegovi teoriji se tu in tam pokaže nenaklonjenost ženskam – mogoče natančneje rečeno, večja distanca do njih, kar pa se zvede na isto –, včasih z dokaj neizbranimi besedami o »ženskem značaju« in zmožnostih. Vendar zmeraj znova tudi relativizira spolno razliko, npr. v spisu o »homoseksualki« (1920), kjer podvomi, da je spol v biološkem pogledu kaj ekskluzivnega, v psihološkem pa kaj več kot nezavedno izbrana, situacijsko pogojena drža. Več biografij je pri Freudovem spremenljivem odnosu do žensk poudarilo vpliv prijateljstva, ki ga je razvil s svetovljankama (in analizandkama) Lou Andreas-Salomé in Marie Bonaparte.

Iz tega dokaj nepričakovano izhaja, da v analizi ni nepristranskosti brez določene pristranskosti. Če hočemo v analizi kaj doseči, moramo biti na strani subjekta. To pravzaprav vidimo takoj, če se vprašamo, kdo bo prej vsilil gradivu svoja merila in stališča – nekdo, ki ga sogovornikove težave ne zanimajo, ali nekdo, ki ima posluh zanje? To bi pomenilo, da imajo empatični in sočutni ljudje večji potencial za analitično prakso, ker je to njihova spontana drža, moramo pa to empatijo in sočutje premisliti. Komplementarno vprašanje je, namreč, v kolikšni meri izhajata iz sadističnih vzgibov, ki se ne pustijo reflektirati in jih moramo prav zato nenehno tematizirati. Kritični so primeri, ko smo dozdevno na strani subjekta, dejansko pa postane objekt naših fantazij, kar je ekvivalent identifikacije (najslabši primer). Analitična situacija tedaj ni več priložnost za raziskovanje, temveč za zadovoljevanje. Saj ne da bi bilo to dvoje v radikalnem nasprotju. Tudi vedoželjnost ni brez seksualnih korenin in ne govorimo brez razloga o poklicnem erosu. Nasprotje je drugje.

Kako smo lahko hkrati nepristranski in na strani subjekta? Začnimo pri težjem vprašanju. Na kateri strani je subjekt? Lahko je na strani kakšne tvorbe ideala jaza, kakšne ideologije, za katero je sam le kmet na šahovnici (lahko tudi kakšna druga figura). Lahko je na strani nadjaza, pričakujoč kazen za svojo slabo vest, drugače rečeno, za prestopke onega, od katerega se poskuša distancirati. »C'était plus fort que moi,« reče pacientka Freudu (1926, str. 222). Na katero stran se bomo postavili? Bomo krepili jaz, ki je, strogo govoreč, v obeh primerih komaj kaj več kot blodnja? Očitno smo kdaj s subjektom tudi v nasprotju; konfrontacije v analizi niso redkost, kadar hočemo kaj razjasniti. Kdaj smo torej »na njegovi strani«, kdaj delamo za subjekt? Odgovor je v resnici preprost: kadar analiza teče. Če hočemo biti subjektu v korist, smo na strani analize – pa ne analize nasploh (npr. z mehanskimi aplikacijami tehnike), temveč analize prav tega subjekta z njegovimi zagatami, protislovji, odpori itn., kakor se pokažejo v analitični situaciji.

To ne pomeni, da v analizi ničesar ne predpostavljamo. Opiramo se na teorijo, vendar nismo dogmatski; »vedno moramo biti namreč pripravljeni opustiti pomožne predstave, če mislimo, da jih lahko nadomestimo z boljšim približkom neznane realnosti« (Freud, 2000, str. 548). Bolj neizprosne predpostavke se vrinejo iz čisto druge realnosti. Kakršno koli gradivo vzamemo, zmeraj bomo kje naleteli na razmerja moči (oblasti, hegemonije) in na spolna razmerja. Oblastna razmerja so »zunanja realnost« par excellence. Subjekt jih lahko transferno podoživlja, udejanji, simbolično protestira, a pri tem se bôde le z njihovimi učinki. Analiza res spotoma osvobaja suženjstva simptomu (če že ne pred simptomom samim), toda vprašanje, kje so meje svobode, se tu šele dobro začne.

Ko govorimo o spolnih razmerjih, predpostavljamo spolno razliko. To prizna sam Freud: »psihoanaliza ne more pojasniti tega, čemur se v konvencionalnem ali biološkem smislu reče 'moško' in 'žensko', temveč prevzema oba pojma in na njiju utemeljuje svoje delo« (1920, str. 301). In drugje: »ni naloga psihoanalize opisati, kaj je ženska – to nalogo bi težko rešila –, temveč raziskuje, kako [iz spolno nediferenciranega bitja] postane ženska« (1933, str. 124, mi podčrtujemo) – tj., spolno bitje, ki ustreza konvencijam o ženski in njenem mestu v vesoljnem redu – ali, če močno skrajšamo dolgo zgodbo, kako postane svoja mati.

Tu očitno nekaj manjka. Kot vemo (in je vedel tudi Freud), spolno nediferencirano bitje ne postane vedno ženska, sploh pa ne taka, ki bi ustrezala družbenim konvencijam in jih zvesto reproducirala, naj se še tako trudi. Konvencije so sicer arbitrarne tvorbe, a prav tako kot oblastna razmerja (ki jim pravzaprav pripadajo) so za subjekt trda, »zunanja« realnost, zato z njimi vsekakor ostane v razmerju, prejkone konfliktu, in prav s tem nam lahko predstavi, kaj in kako je »postala«. Nismo na strani konvencije (tudi tiste ne, ki se sklicuje na biologijo), temveč na strani subjekta.

A konvencija zavezuje veliko bolj, kakor bi radi mislili. O subjektu, analitiku itn. govorimo v moškem spolu. V praksi je »analitik« prav pogosto analitičarka, subjekt pa je, naj gre za moškega ali žensko, pač samostalnik moškega spola, tako kot jaz, čeprav je subjekt drugačna instanca, ne psihološka, temveč strukturna.

Konvencija, da je moški spol rabljen kot univerzalen (tj., ne glede na spol konkretnih oseb), ni nevtralna, kot razlagajo jezikoslovci, temveč je globoko, lahko bi rekli zgodovinsko pristranska. Napravimo na tem mestu zgolj zaznamek: ni govorice, ki bi bila sama na sebi nevtralna, zmerom je aktualno vprašanje, kaj zastopa za subjekt.

Vendar ni naša naloga, da razumemo subjekt, saj vemo, da ga prav toliko – tako kot vse drugo v življenju – tudi ne razumemo, da ga pač polagamo na Prokrustovo posteljo svojih apriornih predstav. Naša naloga je, da mu sledimo. Freudovo »postajanje ženske« je odlična analogija: sledimo temu, kako iz nediferenciranih, kaotičnih gonskih vzgibov »postane« subjekt, se artikulira subjekt, in kako je to povezano z različnimi plastmi njegove eksistence. Ne zato da bi poučili subjekt o njem samem, temveč da bi spodbudili njegovo refleksijo, iz katere se poučujemo sami. Ta analitična dialektika je pogoj, da lahko obravnavamo (in ne le obnavljamo) transferno razmerje.

V analizi je nepristranskost paradoksen koncept. To ni nepristranskost sodišča, ki lovi ravnotežje med različnimi dejavniki in deležniki, temveč jo je mogoče doseči samo, kadar smo na strani subjekta, če to pomeni, da analiza sledi subjektu in ne narobe. Na tej poti pa je analiza nepristranska – pripelje, kamor pripelje. Vodenje subjekta h kakšni normativni strukturi za subjekt ni nepristransko, temveč prav narobe, zastopa vedno že pristranskega gospodarja. »Vodenje pacienta« je žargonski izraz in samoumevna praksa v medicini, v psihoterapiji pa ne, razen kadar analiza iz tega ali onega razloga ne teče. Izraz pomeni zgolj, da je subjekt v nekakšnemu programu, a ob tem si ni težko predstavljati še povodca. Podrejanje je v življenju neizogibna izkušnja, ki se tu zgolj ponovi; šele v analizi lahko opazimo, kdaj je podrejanje pot k svobodi.

Nepristranskost ima svoje konotacije, indiferentnost in ravnodušnost pa sta pri Freudu in tudi sicer v vsakdanjem jeziku zamenljiva pojma. V nadomestilo lahko razločimo dva konteksta njune rabe: simptomatologijo in tehniko. Kar zadeva prvo, Freud v Interpretaciji sanj opazi, da si sanje za svoje gradivo raje kot (subjektivno) pomembne teme izbirajo »indiferentne dnevne vtise«, ki sami nimajo afektivnega naboja, pač pa kot aluzije ali prek mehanizmov dela sanj (Traumarbeit) zastopajo nezavedno željo. Enak mehanizem uporablja histerični simptom, le da ga obrne; zanj imajo »dnevni vtisi« še premočan afektivni naboj, vedno že implicirajo (evocirajo) željo, zato se distancira od njih in jih obravnava kot nepomembne in tuje. Od tod la belle indifférence des hystériques, kakor se je izrazil Charcot (ravnodušnost kot značajski ekvivalent simptoma).

Z ravnodušnostjo nad ravnodušnost, bi lahko rekli, ko jo Freud vpelje kot analitično držo ob tehnični zahtevi, da spremljamo proste asociacije z zadržano pozornostjo (gleichschwebende Aufmerksamkeit). Analiza ravnodušno, indiferentno spremlja sprevod asociacij, ne plane po najbolj razvidnih, ki so najbolj pripravne za to, da nas odpeljejo proč od konflikta. Večjo težo imajo tiste, ki bi se izmuznile kot obrobne, indiferentne, kakor da brez afektivnega naboja. Prve so zaslon za prekrivanje; druge so kažipot k nezavedni želji. Zato ne nasedemo na zapeljive asociacije, temveč jih postavimo na njihovo mesto. Natančno tako kot kadar subjekt zahteva našo ljubezen s ponudbami, osebnimi vprašanji ipd.; niti jih ne sprejmemo niti zavrnemo, temveč jih neprizadeto, a vljudno in naklonjeno interpretiramo (Freud, 1914).

Naj bo nevtralnost tehnično in etično še tako utemeljen analitični koncept, v praksi so pogosto težave. Kadar so stvari odvisne od nas, nam lahko spodrsne na vsakem koraku. Še več, če pogledamo zelo natančno, se identifikaciji, ki smo jo na začetku opredelili kot stranpot, vsaj v kakšnem pogledu ne moremo izogniti, naj si še tako prizadevamo, da bi bili nepristranski, da bi sledili zgolj subjektu in nas pri toku asociacij ne bi zaneslo v naše lastne vode. Tu smo seveda pri kontratransferu, ki vodi igro veliko bolj, kakor bi bilo Freudu ljubo. Toda ali ta izpeljava kaj zmanjša pomen analitične nevtralnosti? Prav narobe. Za kritični pogled je kontratransfer sled neke zunanje, za subjekt inherentno normativne strukture, ki jo zastopajo »analitikovi predsodki, strasti in težave«, kakor kontratransfer hudobno, a utemeljeno in zvesto Freudovemu pogledu povzame Lacan (2006, str. 183). Nam pa ta razmislek naloži dodatno delo.

Kontratransfer, ki ni reflektiran, je bil in ostaja ovira, zato sta potrebni supervizija in občasna lastna analiza. Na presečiščih doživljajskih svetov, npr. pri projektivni identifikaciji, je kontratransfer lahko orodje, če doživete učinke na ustrezen način reflektiramo v analizi, kjer so nas doleteli, medtem ko (in zato ker) smo sledili subjektu. To ne vedno, velikokrat pa vendarle zahteva »razkritje sebe« (self-disclosure), kakor rečemo v žargonu. Nič ni bolj patetično kot analitik, ki se brani, ko ga subjekt ujame pri simptomu, in vemo, kakšne zaplete lahko to vnese v analizo – od tega, da vnamemo transferni odpor in spremenimo analitično situacijo v bojno polje, pa do tega, da imamo subjekt za bedaka, zaradi česar bo upravičeno opustil analizo, vedoč pri sebi, da smo bedak pravzaprav mi. Nepristransko gledano, smo res. V analizi imamo opraviti s stvarmi, ki evocirajo konflikt in tesnobo, zato lahko ne le subjekt, temveč tudi analitik kdaj deluje »slaboumno«, kot bi rekel Freud. A razkritje je koristno le, če izpolni svojo tehnično funkcijo, da analiza subjekta teče naprej, in ne kadar céli naš ranjeni narcizem.

Volkan je omenil dolgčas, ki je naš kar pogost odziv na subjektovo pripoved in res ni nujno povezan z našimi nerazrešenimi konflikti. Pripišemo ga lahko temu, da smo podobne stvari že velikokrat slišali, ker se zgodbe ponavljajo, in da je nasploh nadvse utrudljivo slediti narcizmu drugih ljudi (nič čudnega, da so Lacanove seanse včasih trajale le nekaj minut).

Pa vendar je lahko dolgčas kdaj izhod iz konflikta, še zlasti če gradivo vsebuje kaj, česar ne bi hoteli slišati. Seksizem, rasizem, homofobija in drugi predsodki, ki jih lahko subjekt v analizi dokaj neovirano izrazi, so že sami po sebi neprijetni, prav težko pa ostanemo nevtralni, če smo sami implicirani v gradivu. Da ne bi izstopili iz nevtralnosti, kdaj raje zadremamo. In bolje tako, saj iz Volkanove predstavitve izhaja, da analiza lahko napreduje, če ostanemo tudi pri takih vsebinah ravnodušni.

Analiza v tem pogledu ne more biti za zgled vsakdanjemu življenju, kjer je na tak način prenašati »dolgčas« ekvivalent družbenopolitične pasivnosti. Bi morali tudi tu potrpeti predsodke, tako rekoč prespati ta del družbenih naracij? Še v analitični situaciji ne moremo zagotoviti, da to, kar nas uspava, ne bo onemogočilo, da bi analiza tekla naprej, oziroma da bomo lahko s potrpežljivostjo nevtralizirali (sic) predsodke – kaj šele v vsakdanjem življenju.


Viri


Freud, S. (1905), Bruchstück einer Hysterie-Analyse. Gesammelte Werke, Band 5 (str. 161-321).
-- (1914), Erinnern, Wiederholen und Durcharbeiten. Gesammelte Werke, Band 10 (str. 125-136).
-- (1920), Über die Psychogenese eines Falles von weiblicher Homosexualität. Gesammelte Werke, Band 12 (str. 269-302).
-- (1926), Die Frage der Laienanalyse. Gesammelte Werke, Band 14 (str. 207-296).
-- (1933), Neue Folge der Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse. Gesammelte Werke, Band 15 (str. 1-197).
-- (2001 [1900]), Interpretacija sanj. Ljubljana: Studia humanitatis.
Lacan, J. (2006 [1966]), Écrits: The First Complete Edition in English. New York: Norton & Co.

—————————————————————————————————————————————

* Vamık Volkan (2018), A New Look at Psychoanalyst's Therapeutic Neutrality and Countertransference. V: Karmen Sernec, Polona Matjan Štuhec (ur.), Nevtralnost: 16. Bregantovi dnevi: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije (str. 22-40).

V istem zborniku je objavljena tudi prva verzija pričujočega spisa (str. 41-45)